8 mesecev velikega ruskega obskurantizma

Danes imajo Rašisti jubilejni datum – 8 mesecev popolne agresije na Ukrajino, kjer ubijajo, mučijo, ropajo, posiljujejo in uničujejo mesta. Veselo praznujejo to obletnico, ponosni na vse vojne zločine, ki so jih zagrešili, in „nihče jih ne more ustaviti“.

In prav nič jim ni žal, da so v tem času izgubili skoraj 70 tisoč vojakov, več kot 5 tisoč bojnih vozil, 3 tisoč tankov, 520 helikopterjev/letal in celo 16 ladij.

Ni žalostno, ker svojih izgub ne štejejo – navsezadnje „za Rusijo ni nesprejemljivih izgub“, kot je dejal eden od kremeljskih propagandistov.

Komu je mar, koliko vojakov je tam umrlo, če je ta vojna za imperij kot darilo iz nebes – poleg priložnosti, da zasluži denar z ropanjem vojaških proračunov, da zasede nova ozemlja, nove sužnje in surovine, je tu tudi priložnost, da se znebi tistih, ki zaradi rasnih, ideoloških ali verskih razlogov ne ustrezajo visokim standardom superdržave, in se znebi presežka „proračunsko parazitskih“ nižjih družbenih razredov in kriminalcev?

Vendar se je „kolos na glinastih nogah“ soočil z „nepričakovano“ močnim odporom Ukrajincev, „nepričakovano“ pravo ukrajinsko vojsko, „nepričakovano“ veliko podporo svetovne skupnosti Ukrajini ter „nepričakovano“ šibko in izropano ukrajinsko vojsko.

Da, seveda – na začetku je imelo cesarstvo močne, dobro izurjene (četudi iz starih učbenikov) enote z dobro opremo in precej visoko motivacijo. Toda zaradi povprečnosti najvišjega vodstva in podcenjevanja ukrajinske vojske ter neupoštevanja zavračanja okupacijskih enot s strani lokalnega prebivalstva so bile vse te, tako rekoč „elitne“ enote, zapravljene in jih je zelo hitro zmanjkalo. Kdo „ovira“ razvoj imperija, kdo ga „ogroža“ s separatizmom? Povsem očitno je, da je treba vse „prikrajšane“ regije očistiti aktivnega avtohtonega prebivalstva in na njihovo mesto naseliti tiste, ki so bolj zvesti centralni vladi.

Skupaj z izgubo bojno pripravljenih enot je začel izginjati tudi strah kremeljskih vazalov in marionet pred oslabljenim vazalom, ki je izgubil ves ugled:

🔘 Kazahstanski diktator Tokajev je „nehvaležen“ za svoj prestol, zato je začel manevrirati med Natom in Kitajsko ter na vse možne načine izkazovati svoj prezir do Moskovije;

🔘 Neverjetno „predrzni“ diktator Tadžikistana zahteva, da njegovo državo obravnavajo kot enakopravnega partnerja, hkrati pa zavrača pomoč v vojni, čeprav naj bi po papirjih CSTO to storila;

🔘 Armenija in Azerbajdžan, katerih spor je Kremelj desetletja podpiral in si ga prizadeval vse bolj razvijati, „nenadoma“, takoj ob oslabitvi Kremlja, podpišeta mirovno pogodbo in vzajemno priznata meje, s čimer imperij izgubi še eno točko vpliva na Kavkazu in „sploši“ velik trg orožja v regiji.

Poleg vsega naštetega si je imperij v teh osmih mesecih uspel prislužiti uvedbo številnih mednarodnih sankcij proti njemu, kakršnih v svetovni zgodovini še ni bilo, hkrati pa je ves svet pripeljal do „vrelišča“, ko so različne države med seboj začele tekmovati ne v tem, kdo bo v pogajanjih „pomiril“ Moskvo, ampak kdo bo Ukrajini bolj in hitreje dobavljal orožje.

Vsi ti dogodki niso mogli ne vplivati na sam imperij. V njem se postopoma krepijo uporniške sile – nekatere želijo zamenjavo oblasti, druge propad samega imperija. Sčasoma bo to pripeljalo do propada imperija, vendar je za to še prezgodaj – ni še toliko žrtev ali takšnega obsega poraza (vsaj zavedanja o obsegu poraza), ob katerem bo večina prebivalstva imperija začela nesmiselni in neusmiljeni upor, med katerim je pomembno, da ne zevamo in uporne množice usmerimo v pravo smer za hitrejši razpad te fašistične države.